Kako poteka psihoterapija: Prvi koraki in priprava na terapijo

Spekter duševnih težav in motenj, s katerimi se sooča posameznik, je širok in se lahko pojavlja v različnih življenjskih obdobjih. V otroštvu in mladostništvu se pogosto izražajo težave s samopodobo, čustvene stiske, težave v odnosih s sovrstniki ter prve oblike tesnobe. V obdobju zgodnje odraslosti se pogosteje srečujemo s stresom, izgubo motivacije, vprašanji identitete, osamljenostjo ter prvimi resnejšimi znaki anksioznih motenj, lahko se pojavi depresija. V srednjih letih se lahko pojavijo izgorelost, težave v partnerskih in družinskih odnosih, občutki ujetosti, praznine ali izgube smisla, pa tudi motnje spanja in prehranjevanja. V zrelejših letih se duševne stiske pogosto povezujejo s telesnimi boleznimi, osamljenostjo, občutki izgube ter prilagajanjem na življenjske spremembe, kot so upokojitev ali izguba bližnjih.

Tako pri blažjih duševnih težavah kot pri resnejših duševnih motnjah je lahko psihoterapija izjemno dragocena oblika podpore.

1. Prvi korak je iskreno prepoznavanje težav,
2. drugi je odločitev, da si želite spremembe,
3. tretji pa zavzeto in aktivno soočanje z izzivi ob podpori strokovnjaka.

Psihoterapija danes: od stigme do orodja za kakovostno življenje

Psihoterapija je postala pomemben del skrbi za duševno zdravje sodobnega človeka. Gre za znanstveno in strokovno utemeljeno, celovito in načrtovano obravnavo različnih življenjskih, čustvenih, vedenjskih in osebnostnih težav posameznika. Lahko poteka individualno, v paru, družini ali skupini, vodi pa jo strokovno usposobljen psihoterapevt.

S pomočjo preverjenih terapevtskih metod in tehnik psihoterapija pomaga pri razumevanju in spreminjanju škodljivih vzorcev mišljenja, čustvovanja in vedenja, izboljšuje medosebne odnose, podpira osebnostno rast ter dviguje kakovost življenja.

V preteklosti je obisk psihoterapevta pogosto spremljala stigma – veljalo je, da se po pomoč zatečeš le, če je s tabo »nekaj hudo narobe«. A v letih po globalni epidemiji koronavirusa se je ta pogled bistveno spremenil. K temu je odločilno prispeval tudi internet, še posebej pa družbena omrežja, kjer so številni posamezniki javno spregovorili o svoji poti do psihološke stabilnosti, izzivih z duševnim zdravjem in izkušnjah s terapijo.

Psihoterapija je postala del vsakdana mnogih, v duhu porasta wellness in »self-care« kulture pa tudi simbol osebne odgovornosti, zrelosti in želje po notranji rasti. Danes je obisk psihoterapevta za mnoge nekaj povsem običajnega – skoraj tako naravnega kot obisk telovadbe za skrb telesno zdravje.

Katere vrste psihoterapij poznamo?

Čustva so ključni del našega notranjega sveta, psihoterapevt pa vam pomaga, da jih bolje razumete in konstruktivno izrazite. Ker so čustva zelo različna, obstaja več psihoterapevtskih pristopov, od katerih ima vsak svoj pogled na človeka, njegove težave in pot do rešitve. Tu je nekaj najbolj razširjenih.

1. Zakonska in družinska terapija: Poudarja izboljšanje komunikacije, razumevanja in funkcionalnosti v partnerskih in družinskih odnosih. Pogosto vključuje vse družinske člane, saj se težave enega posameznika lahko odražajo v dinamiki celotne družine.
2. Sistemska psihoterapija: Osredotoča se na posameznika v kontekstu njegovih odnosov – partnerstva, družine, delovnega okolja. Izhaja iz prepričanja, da težave pogosto nastanejo v odnosih in jih je mogoče reševati s spremembo teh odnosov. Sistemska terapija in družinska psihoterapija sta si zelo blizu, vendar obstajajo nekatere razlike v poudarkih in pristopih. Sistemska terapija je širši pojem, ki obravnava posameznika kot del večjega sistema — to je lahko družina, partnerstvo, delovno okolje ali druga socialna mreža. Osredotočenost je na medsebojnih odnosih, komunikaciji in vzorcih, ki vplivajo na posameznikovo težavo znotraj sistema.
3. Vedenjsko-kognitivna psihoterapija: Osredotočena na reševanje težav v trenutnem času (tukaj in zdaj). Temelji na prepoznavanju in spreminjanju negativnih miselnih vzorcev in neustreznega vedenja. Je zelo strukturirana in ciljno usmerjena terapija, ki pogosto daje hitre rezultate, zlasti pri tesnobi, fobijah, depresiji in stresu.
4. Analitična psihoterapija: Izvira iz psihoanalitične tradicije (Freud, Jung) in se poglobi v nezavedne vzorce, izkušnje iz otroštva ter simboliko, ki vpliva na posameznikovo doživljanje in vedenje. Terapija traja dlje in odpira prostor za globinsko razumevanje sebe.
5. Eksistencialne terapije: Poudarjajo iskanje smisla, soočanje z eksistencialnimi vprašanji, kot so svoboda, odgovornost, osamljenost, minljivost. Uporabne so zlasti ob življenjskih prelomnicah, izgubah in iskanju novega življenjskega smisla.

Poleg zgoraj naštetih obstajajo še druge oblike, kot so gestalt terapija, psihoanaliza, transpersonalna terapija, integrativna psihoterapija in različni sodobni pristopi, ki povezujejo več smeri.

Vsak posameznik je edinstven, zato je pomembno, da skupaj s terapevtom najde pristop, ki mu najbolj ustreza – kar včasih zahteva nekaj raziskovanja, a se dolgoročno bogato obrestuje.

Psihoterapevt v Sloveniji: kako do njega?

Psihoterapija v Sloveniji večinoma poteka samoplačniško, saj poklic psihoterapevta še ni uradno reguliran. To pomeni, da psihoterapevti brez zdravstvene licence (npr. niso psihiater ali klinični psiholog) ne morejo delovati v okviru javnega zdravstvenega sistema. Le redki izvajalci psihoterapije so vključeni v sistem koncesij ali delujejo znotraj zdravstvenih domov.

Večina posameznikov torej poišče psihoterapevta samoiniciativno. Pomagate si lahko z iskalniki strokovnih društev (npr. Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, Združenje za psihoterapijo ipd.), priporočili prijateljev ali družinskih zdravnikov. Pred začetkom terapije je priporočljivo preveriti usposobljenost terapevta – ustrezno izobrazbo, supervizijo in članstvo v strokovni organizaciji.

Kako poteka psihoterapija? 

Psihoterapevt s pacientom vzpostavi oseben odnos, si zanj vzame čas in ves čas preverja, kakšna so njegova pričakovanja in v kolikšni meri jih terapija izpolnjuje. Psihoterapevtsko obravnavo stalno prilagaja pacientovim pričakovanjem. Psihoterapevt prikroji terapijo potrebam vsakega pacienta. To zahteva zelo prožen in individualiziran način dela oziroma prilagojeno obravnavo posameznika.

Najpomembnejše pri psihoterapevtski obravnavi je vzpostavitev zaupanja in varnosti v terapevtskem odnosu med pacientom in psihoterapevtom.

Psihoterapija poteka kot strukturiran pogovor med vami in psihoterapevtom, v katerem raziskujeta vaše misli, čustva in vedenja. Namen terapije je, da skupaj prepoznata vzorce, ki vam povzročajo težave, ter poiščeta načine za njihovo spremembo, izboljšanje počutja in kakovosti življenja. Terapija je prilagojena vašim potrebam in poteka v varnem okolju, ki spodbuja zaupanje, običajno v poslovnih prostorih psihoterapevta.

Spletna psihoterapija pa poteka preko video klicev, telefona ali drugih digitalnih platform, kar omogoča dostop do psihoterapevta kar iz udobja vašega doma. Je enako učinkovita kot osebni stik, čeprav zahteva nekoliko več samodiscipline in zanesljivo tehnično opremo. Spletna terapija je priročna za tiste, ki imajo omejen dostop do terapevtov, težave s časom ali pa preprosto raje ostanejo doma.

Kako izgleda prva psihoterapevtska obravnava?

Prva ura je namenjena predvsem spoznavanju in oceni, ali je vzpostavljen dovolj varen in primeren odnos za nadaljnje delo. Terapevt vas bo povabil, da mu opišete svojo trenutno stisko, razloge za obisk in kaj želite s terapijo doseči. Pogovor bo temeljil na odprtih vprašanjih in poslušanju.

Psihoterapevt bo morda postavil nekaj dodatnih vprašanj glede vašega življenjskega ozadja, odnosov, duševnega in telesnega zdravja, včasih pa tudi predstavil, kako terapija poteka, kaj lahko pričakujete in kako pogosto bi se srečevali.

Prva srečanja so tudi priložnost, da tudi vi ocenite, ali se počutite dobro v odnosu s terapevtom – brez tega namreč ni smiselno nadaljevati. Dober terapevt vas k temu tudi spodbudi in skupaj z vami presodi, ali bi bil odnos primeren za nadaljevanje.

Koliko ur psihoterapije je potrebnih, je odvisno od vaših potreb, ciljev in narave težav, s katerimi se soočate.

Nekatere stiske, kot so akutna tesnoba, stres ali obvladovanje posameznih življenjskih izzivov, je mogoče nasloviti v krajšem terapevtskem procesu, ki obsega približno deset do dvajset srečanj. Če si želite globlje osebnostne spremembe, raziskovanja preteklih izkušenj ali dela na ponavljajočih se vzorcih v odnosih, pa je terapija pogosto daljša in lahko traja več mesecev ali celo let.

Dolžina terapije je odvisna tudi od terapevtskega pristopa. Nekateri terapevti delajo v krajših, ciljno usmerjenih ciklih, drugi pa uporabljajo bolj odprt in dolgotrajen način dela. Pomemben dejavnik je tudi vaša osebna pripravljenost na spremembo, poglobljeno samorefleksijo in vloženi trud med samimi srečanji in v vsakdanjem življenju.

V vsakem primeru se dolžina terapije določa sproti, skupaj s terapevtom. Običajno se ob začetku oblikuje načrt dela, ki se tekom terapije lahko prilagaja glede na vaše potrebe, počutje in dosežene spremembe. Ni enotnega odgovora – pomembno je, da poteka v vašem tempu in v smeri, ki vam pomaga. Pomembno je tudi, da ste kot klient aktivni - klient je glavni junak terapije. V svoje zdravljenje morate vložiti veliko truda in tudi med srečanji, torej v vsakdanjem življenju, delati v smeri lastnih sprememb.

Mag. Miran Možina, dr. med., psihiater in psihoterapevt: »V psihoterapijo se v času obravnave vse bolj sistematično uvaja t. i. 'povratno informiranje'. S pomočjo redne uporabe kratkih vprašalnikov spremljamo, kaj je klientu všeč, kaj mu pomaga in psihoterapevtsko obravnavo na tej podlagi stalno izboljšujemo. Prvi rezultati psihoterapije, ob običajnih enournih tedenskih srečanjih, se pokažejo po dveh do treh mesecih. Če klient ni zadovoljen s svojim terapevtom, z njim ne uspe vzpostaviti pravega odnosa in ne napreduje, je priporočljivo, da pomoč poišče pri drugem terapevtu.«

V čem se psihoterapevt razlikuje od psihiatra in psihologa?

Psihiater, psiholog in psihoterapevt se vsi ukvarjajo z duševnim zdravjem, vendar imajo različna izobraževanja, pristop in vlogo pri obravnavi težav:

• psihiater zdravi z zdravili,
• klinični psiholog opravlja psihološko testiranje,
• psihoterapevt pa zdravi s pogovorom.

Sicer lahko tudi psihiatri in klinični psihologi pomagajo pacientom s pogovorom (psihiatrični intervju, klinično psihološko svetovanje), medtem ko psihoterapija ni ustrezno zakonsko regulirana.

V Sloveniji lahko psihoterapevtske storitve danes opravljajo tudi psihiatri in klinični psihologi – celo v primeru, ko nimajo zaključene celotne psihoterapevtske izobrazbe. Po drugi strani pa psihoterapevti z zaključenim psihoterapevtskim izobraževanjem, ki po osnovni izobrazbi niso psihiatri ali klinični psihologi, ne morejo pridobiti koncesije za delo v javnem zdravstvenem ali socialnovarstvenem sistemu, saj poklic psihoterapevta v Sloveniji še ni uradno priznan oziroma registriran.

Kaj so duševne težave in kaj duševne motnje?

Med duševne težave štejemo različne čustvene stiske in težave v medosebnih odnosih, ki pogosto nastopijo ob razpadu partnerskih zvez, ločitvah, izgubi bližnjih, obvladovanju akutnih ali kroničnih telesnih bolezni, izzivih pri vzgoji otrok ter ob različnih oblikah akutnega ali dolgotrajnega stresa. Te težave sicer lahko močno vplivajo na kakovost življenja, vendar ne izpolnjujejo nujno medicinskih meril za opredelitev duševne motnje.

👉  Koristno: Kako med ločitvijo skrbeti za svoje duševno zdravje?

Ko težave postanejo izrazitejše in dolgotrajnejše, lahko prerastejo v duševne motnje. Med najpogostejše sodijo:

• razpoloženjske motnje, kot sta depresija in anksioznost,
• stresne motnje,
• motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi (na primer alkoholizem ali zasvoenost z drogami),
• osebnostne motnje ter
• psihotične motnje.

V teh primerih je pogosto potrebna strokovna pomoč – psihiatra, kliničnega psihologa ali usposobljenega psihoterapevta. V določenih primerih je za uspešno zdravljenje nujna tudi podpora z zdravili, ki jo predpiše zdravnik specialist.

Kakšna je pri zdravljenju duševnih težav vloga družinskega zdravnika?

10. oktobra obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja, kot nepogrešljivega dela celostnega zdravja in dobrega počutja posameznika. Družinski zdravniki so pogosto prva strokovna opora, na katero se človek obrne ob zdravstvenih težavah, zato imajo ključno vlogo tudi pri prepoznavanju duševnih in socialnih stisk.

Ker so z bolniki v rednem stiku, lahko hitro zaznajo spremembe v razpoloženju, vedenju ali doživljanju. Pri tem pa je izjemno pomembno, da zdravnik družinske medicine aktivno prisluhne in med številnimi telesnimi težavami prepozna tiste, ki so lahko odraz duševnega stanja posameznika. To ni vedno preprosto – marsikateri psihološki ali čustveni zaplet se kaže prek telesnih simptomov, zato mora biti zdravnik pozoren, empatičen in strokovno usposobljen, da zna prepoznati takšna stanja.

Zgodnje prepoznavanje duševnih težav pomeni tudi hitrejšo pomoč in boljše možnosti za okrevanje – prav zato naj bo skrb za duševno zdravje sestavni del vsakodnevne klinične prakse.

Kaj se zgodi, če ne poiščemo pomoči, ko občutimo duševne težave?

Veliko ljudi s psihološkimi težavami ne poišče pomoči in težav ne zdravi. Takrat duševne težave lahko vodijo do drugih zdravstvenih težav oz. telesnih simptomov, kot so bolečine v prsih, v trebuhu, pojavijo se lahko prebavne težave, tudi težka sapa ipd. Nastopijo različni telesni simptomi, ki imajo pravi vzrok v duševnosti. Zato je priporočljivo, da oseba z duševnimi težavami pravočasno poišče pomoč.  

Kako je z zdravljenjem duševnih motenj z antidepresivi in pomirjevali? 

Med najbolj pogosto predpisanimi zdravili so psihotropna zdravila - pomirjevala, uspavala, antidepresivi, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja. Pacientu lahko učinkovito zmanjšajo simptome, ne morejo pa ozdraviti vzrokov duševnih motenj. Za to je potrebna psihoterapija.

Na primer pri hudi depresiji, ko pacient nima zadosti energije in volje, da bi lahko aktivno sodeloval v psihoterapiji, mu antidepresiv dvigne razpoloženje in voljo, da si lahko potem pomaga tudi s psihoterapevtskimi pogovori.

👉  Nasveti: Kako se izogniti izgorelosti in najti ravnovesje v življenju? 

Lahko z življenjskim slogom vplivamo na svoje duševno zdravje?

Nekatera zaščitna vedenja lahko zmanjšajo tveganje za nastanek duševnih težav. Kakovostna in raznolika prehrana zagotavlja energijo, potrebne telesne gradnike ter vitamine in minerale. Pomembno je, da zaužijete dovolj obrokov in ne pozabimtena zadosten vnos tekočine.

Redna telesna vadba izboljšuje razpoloženje ter zmanjšuje tesnobo in stres, saj se med vadbo v telesu sproščajo endorfini, ki pozitivno vplivajo na splošno počutje. Prav tako je ključnega pomena zadostna količina kakovostnega spanja, ki telesu omogoča počitek, obnovo tkiv in uravnavanje hormonov. Ne smemo pa zanemariti niti skrbi za medosebne odnose, ki predstavljajo tako imenovano socialno imunost in pomembno vplivajo na naše duševno zdravje. Človek, ki ljubi in je ljubljen ter ima močno podporno socialno mrežo, bo veliko bolj odporen.