Po drugi strani pa pogosto vemo:
- česa ne bi več počeli,
- kaj je tisto, kar nas ne izpolnjuje,
- kaj nas je nekoč veselilo, pa nas zdaj ne veseli več.
Hkrati pa čakamo, da se nekje vmes pojavi en jasen odgovor.
Tisti “aha trenutek”.
Ena prava ideja.
V resnici se to skoraj nikoli ne odvije tako enostavno.
Zakaj se počutiš izgubljeno (tudi če delaš “vse prav”)?
Večina nas je zelo dobrih v optimiziranju življenja: boljši urniki, boljši nasveti, boljši podcasti, boljši hobiji.
Veliko boljši smo v poslušanju drugih kot v poslušanju sebe.
Ne zato, ker ne bi hoteli.
Ampak zato, ker je težko slišati nekaj, kar ni priročno zapakirano v dobro oblikovan nasvet strokovnjaka.
To, kar te res kliče, pa je običajno:
- tiho,
- razpršeno,
- “nekoristno” v dani situaciji
- in pogosto tudi malo nepraktično.
Zato je te znake tako enostavno preslišati.
Hobi še ni nujno klic vesolja
Veliko stvari, ki jih zamenjamo za “klic”, so običajno samo:
- beg pred dolgčasom,
- potreba po novosti ali
- želja po ustvarjanju oziroma uporabnosti.
Klic pa se obnaša drugače.
Ne izgine takoj, ko postane težko.
Ne zahteva, da rezultat takoj deliš z drugimi.
Ni nujno, da ima potencial za side-hustle (popoldansko delo).
Hobiji so kul in mogoče nakažejo približno smer.
Ampak hobi lahko ostane samo hobi.
Nekaj, kar delaš izključno zaradi veselja.
3 vprašanja, ki si jih skoraj nikoli ne postavimo
Ne išči odgovora v tem, kaj izgleda pametno oziroma uporabno, ali pa je samo trenutno v trendu pri podjetnikih.
Poskusi raje s temi vprašanji:
1. Kaj me zanima tudi takrat, ko nimam publike?
Ko ni všečkov, rezultatov ali druge zunanje potrditve.
2. Kje sem pripravljen/a biti povprečen/a povsem brez slabe vesti?
Kaj bi počel/a, tudi če v tem ne bi bil/a “dober/a”?
3. Kaj se mi vztrajno vrača, tudi če to ignoriram?
Ideja, misel, želja ..., ki se ponavlja znova in znova.
Normalno je, da ob branju še nimaš odgovorov na ta vprašanja.
To ni test. To je šele začetek poslušanja.
Zgornja vprašanja si postavi večkrat, v različnih situacijah.
Prej ali slej se bodo odgovori razjasnili.
Zakaj odgovora pogosto ne najdeš doma na kavču
Težava ni v tem, da nimaš dovolj informacij.
Težava je, da si ves čas v istem okolju, z istimi dražljaji, z istimi pričakovanji in istimi vlogami.
V takem okolju težko slišiš nekaj novega, tudi če “poslušaš”.
Zato se odgovori pogosto pojavijo šele takrat, ko:
- zamenjaš ritem,
- upočasniš korak,
- si vzameš čas za opazovanje, kam te odpeljejo misli, ko nisi obremenjen/a z zunanjimi dejavniki.
Minipenzija ni odgovor, temveč priložnost
Minipenzija ti ne pove, kaj moraš postati.
Ti pa da nekaj, česar običajno nimaš dovolj: čas brez pritiska, da moraš takoj imeti vse odgovore.
Omogoči ti prostor, kjer:
- nekatere stvari lahko ostanejo odprte,
- se ne braniš radovednosti, ker te trenutno ovira,
- tišine ni treba zapolniti s cilji in rezultati.
Včasih to, kar te res kliče, ne potrebuje poslovnega načrta, temveč samo načrtno poslušanje, ki ga ne preglasiš s to-do seznamom.
Če še vedno bereš …
… najbrž ni naključje.
Štipenzija obstaja zato, da tvoje misli ne ostanejo samo na idejni ravni.
Morda je čas za premišljeno pavzo.
Čas, ko v ospredje postaviš tisto, kar ti pomeni največ in prihodnost vzameš v svoje roke.
