Starševstvo prinaša vrsto skrbi. Skrbi nas, da bo otrok zdrav, da se mu ne bi kaj zgodilo, da bo srečen in tudi uspešen. Veliko preberemo o negi, o razvoju in o pravi prehrani. A starši bi se morali zavedati tudi pomena celotnega razvoja otroških možganov, pravi Petra Paver, vzgojiteljica in ustanoviteljica Zavoda za zdravo in varno vzgojo otrok.
Vsak starš se želi s svojim otrokom kar najboljše povezati. A »povezovanje z otrokom je več, kot le fizična prisotnost. Je razumevanje potreb otroka tudi na čustveni ravni, pri tem pa nam pomaga prav razumevanje njegovih možganov,« svetuje Petra Paver.
Če tudi vi želite slediti načelom sočutne vzgoje in se povezati s svojim dojenčkom, malčkom, otrokom ali najstnikom, z nami raziščite razvoj otroških možganov.
3 pomembna dejstva o razvoju otroških možganov
1. dejstvo: Možgani se nenehno razvijajo
Povezave v možganih se začnejo vzpostavljati še pred rojstvom, razvoj možganov pa se nadaljuje vseskozi življenje. To pomeni, da lahko starši spremenimo vzorce, ki smo se jih priučili kot otroci in tako postanemo boljši starši.
Možgani se v celoti izoblikujejo šele pri 25 letih. Razvoj se začne od zadnjih do prednjih režnjev, zato se v prednjih, v katerih se odvija načrtovanje in logika, povezave utrdijo šele v začetku odrasle dobe. Povezave v možganih pa se oblikujejo nenehno.
2. dejstvo: Prvi nas nadzorujejo »plazilski« možgani
Pri naših otrocih pa je pomembno, da se zavedamo, da začnejo s primarnimi »plazilski« možgani, ki botrujejo nagonskim odzivom, saj so odgovorni predvsem za »odločitve«, pomembne za preživetje. Ti možgani niso sposobni logike, skrbijo pa za npr. jok, ko se otrok ne počuti dobro (lakota, vročina, bolečina, …). Nato se pridruži desni del možganov, ki je odgovoren za čustva in nebesedna sporočila ter nagonske reakcije.
3. dejstvo: Faza »Zakaj« je znak razvoja otroških možganov
Otrok se na okolico primarno odziva s tem delom možganov vse do 3., pogosto pa tudi do 6. leta, pojasnjuje Petra Paver. »Ko otrok začne spraševati »zakaj«, je to znak, da se razvija leva polovica, ki je odgovorna za logiko, razvrščanje in organizacijo misli v stavke.«
Naloga staršev je, da otroku pomagate celostno razvijati možgane. Učite jih, da prevzemajo odgovornost in iščejo svoje rešitve. Odgovori, ki ste jih slišali kot otroci ('jaz sem odrasel in vem, kaj je zate dobro' ali 'ker sem jaz tako rekel') niso podpirali našega razvoja, zato je pomembno, da pri svojih otrocih teh vzorcev ne ponavljamo.
Predvsem v času, ko se srečujejo z izzivi, se otroci in mladi večinoma odzivajo čustveno, ne racionalno – vse dokler se ne naučijo uravnavanja leve in desne polovice možganov.
Razvoj starša: najprej se moramo zazreti vase
Vsak starš si želi samostojnega, samozavestnega, odprtega, odločnega otroka, ki zna razmišljati, je čuteč in čuječ. Vsakdo želi tudi, da je njegov otrok srečen, zna prepoznavati svoja čustva in jih obvladovati. Ob čutenju in pogovoru z njimi o njihovih izkušnjah, kaj čutijo in doživljajo, lahko razvijamo njihove možgane.
Prav v čutenju in prepoznavanju čustev pa tiči največji izziv za starše, poudarja Petra Paver. Starši moramo biti svoje vzorce sposobni prepoznati in jih tudi spreminjati, sicer bomo svoje negativne vzorce prenesli v svojo vzgojo in na otroka.
👉 Preberite tudi Morda lahko čuječnost pomaga tudi vam
Da bi lahko vzgojili svojega otroka, moramo najprej vzgojiti oziroma prevzgojiti sebe. Da lahko otroka podpremo, moramo biti čustveno zdravi starši.
Kako poteka razvoj otroških možganov?
Ko govorimo o oblikovanju možganov imamo prav zares v mislih njihovo fizično strukturo. Nanjo vplivajo izkušnje – in sicer vse izkušnje, ki jih imamo v življenju. Pri tem so pomembne tudi obrojstne izkušnje, ki so pri otrocih že različne.
Izkušnja naravnega poroda ali carskega reza sta različni, izkušnja, ko otrok takoj doživi občutek kože na kožo ali pa ga zaradi zdravstvenih zapletov najprej obravnavajo zdravniki. A čeprav so te izkušnje vplivale na strukturo možganov, jo je mogoče zopet spremeniti - z drugimi izkušnjami.
Šele z razvojem možganov, ki ga podpira nabiranje izkušenj, lahko človek uravnovesi desno in levo polovico možganov, kar omogoča racionalno »odraslo« vedenje.
Do 3. leta otroka usmerja desna, čustvena polovica možganov
Pri dojenčku, ki ne zna govoriti, starši sprejmemo, da svojih občutij ne zna izražati drugače kot z jokom in smehom. Pri malčkih, ki spregovorijo, pa pogosto naredimo napako, da jih enačimo s 'pomanjšanimi odraslimi'.
A v otroških možganih vse do 3. leta izrazito prevladuje desna polovica možganov. Tudi ko otrok spregovori, ne zna izražati svojih občutij, hkrati pa zanje še vedno ne obstajajo odgovornost, logika ali čas.
Za otroka do 3. leta ne obstajata jutri ali kasneje, zanj obstaja le tukaj in zdaj. Zato je postopno uvajanje otroka v vrtec še kako pomembno, saj mu besede 'mamica se vrne čez dve uri' ne povedo prav nič.
Ob pomanjkanju izkušenj je tudi vse, kar otrok v tem obdobju doživi, čista resnica. Na primer: ko na tla pade pokrov posode in to povzroči glasen hrup, ki se ga dojenček ustraši, je pokrov za otroka nekaj strašnega.
👉 Preberite tudi Izognite se otroški trmi z nasveti Barbare Završnik
Do 10. leta se pri otroku začne razvijati zmožnost nadzorovanja čustev
Razvoja možganov seveda ni mogoče postaviti v točne mejnike – enako, kot velja za vsak pogled otroškega razvoja. A rečemo lahko, da so vprašanja, ki jih otroci začnejo zastavljati znak, da se prebuja polovica možganov, ki skrbi za racionalni razmislek in odločitve.
Ko otroka zanima »zakaj« je nekaj tako, kot je ali kot odrasli pravimo, da je, veste, da je začel iskati vzroke. A ta proces je zopet namenjen nabiranju izkušenj in še ne pomeni, da se bo otrok začel racionalno odločati.
Vzemimo primer Zobne miške. Otroci, ki vsako prvo izkušnjo zabeležijo kot resničnost, bodo v zobno miško verjeli. Ko jim starši rečemo, naj zobek položijo pod blazino, kjer bo miška zanj prinesla kovanec, in jih naslednji dan kovanec pričaka kot dokaz te transakcije, se prepričanje v zobno miško utrdi do te mere, da ga niti argument, da miška nima žepov, v katere bi pospravila kovanec, še nekaj časa ne bo omajalo.
Otroku pri čustvenem razvoju lahko pomaga tudi skrb za drugega. Preberite nasvet, kako izbrati hišnega ljubljenčka za otroka.
Pomembno je, da se starši zavedamo, da otrok med domišljijo in resničnostjo ne razlikuje najmanj do 6. leta. Marsikateri domišljijski lik je zato za otroka zelo resničen – in zelo grozljiv.
V dvajsetih letih človek vsakodnevno uporablja logiko in načrtovanje
V dvajsetih letih se kot zadnji razvije frontalni oziroma čelni korteks možganov. Z njim se razvija sposobnost logičnega mišljenja in načrtovanja, kar pomeni tudi možnost usklajevanja delovanja čustvene in racionalne polovice možganov.
Tudi pri vzgoji najstnikov morate računati na čustva
»Po tem, ko sem poslušala predavanje gospe Paver, sem slišano preizkusila na najstniku, s katerim imamo vsak dan 'bitke'. Zvečer sem ga vprašala, če je umil zobe, on pa je zabrusil 'ja nisem, no'. Zadržala sem običajni vzorec 'pa saj sem ti rekla, da jih umij' in namesto tega dala prostor njegovim čustvom. 'Vidim, da si jezen, kaj te je razburilo?' Najstnik je pojasnil, da ga je razjezilo, ker na e-asistentu ni informacije o začetku športnega dne naslednji dan in tako ni prepričan, kdaj mora od doma. Zadeva, ki bi lahko postala običajna večerna 'bitka', se je razrešila kot umirjen pogovor,« pripoveduje mama najstnika.
👉 Morda vas bo zanimalo tudi: Kako obvarovati otroka pred čustvenim nasiljem
Sočutna vzgoja pomeni, da se povežete z otrokovimi čustvi
Otroške napade joka, jeze in ihte je staršem pogosto težko prebroditi. A v trenutku, ko bi se sami najraje prelevili v otroka in se čustveno odzvali (jeza), se spomnite, da otrok res ne zna drugače. Tako starš aktivira svojo desno stran, da se poveže tudi z otrokovo desno stranjo in mu s tem pomaga uravnotežiti ter integrirati delovanje možganov tako, da bo otrok v varnem okolju izrazil veliko občutkov.
1. korak: Odzovite se na njegova čustva (in se povežite z njegovo desno polovico možganov)
Priznajte otroka in njegovo vedenje. Ponudite mu telesni stik (objem, bližina), preženite jezo s svojega obraza in ga nagovorite nežno, s prijetnim tonom. Če vam govori, ga poslušajte brez obsojanja.
Otrok joče in pravi, da bi pil. Starši mu dajo vodo, pa reče, da bi raje mleko. Če mu daste mleko, pa hoče sok. To je otrok, ki ne izraža racionalne fizične potrebe. Manjka mu nekaj drugega. Potrebuje čustveno podporo. Edino, kar lahko storite, je, da mu pomagate izraziti čustva. Namesto, da bi poskusili racionalno reševati njegov problem (kozarec vode), mu pomagajte izraziti njegova čustva: Vidim, da si žalosten …,« svetuje Petra Paver.
V trenutku, ko se otrok odziva čustveno, ne smete širiti meja ali upoštevati neracionalnih zahtev, saj otrok ne bo razumel, da to delate, da bi ugodili njegovim čustvom, pač pa bo mnenja, da tako vedenje lahko pričakuje vedno. Zato je pomembno, da napačno vedenje (npr. udarjanje po glavi med jokom) takoj prekinete.
2. korak: Nagovorite otrokovo racionalno razmišljanje
Ko so otrokova čustva slišana in se nekoliko pomiri, boste lahko nagovorili njegovo racionalno plat. Takrat bo otrok 'pripravljen slišati' oziroma bo postal bolj sodelovalen.
Sedaj je čas, da se pogovorite, kaj je pripeljalo do čustvenega izbruha in kaj bi otrok lahko naredil namesto tega. S tema dvema korakoma boste otroku pomagali graditi varno navezanost.
Varna navezanost se gradi z dojenčkom in malčkom in na njej temelji varna povezanost z okolico. Navezanost vodi v dolgotrajne spremembe v otrokovem čustvovanju in vedenju.
Postavljanje mej je igra razumevanja razvoja otroških možganov
Otroku je treba postaviti meje! To je eden najpogostejših nasvetov, ki jih hote ali nehote dobijo mladi starši. A včasih to preprosto – zaradi bitke med racionalnim in čustvenim procesom v možganih, ni mogoče.
»Otroku meje ne bodo nikoli všeč – ne glede na starost. Zato se jih lotite postavljati takrat, ko ste tudi sami sposobni ravnati racionalno in na postavljeni meji vztrajati,« starše k praktičnosti spodbuja Petra Paver.
Preden se lotite postavljanja meje vzpostavite varno okolje. Otrok mora v vas čutiti zaveznika, ki mejo postavlja v skrbi zanj. Poskrbite torej, da sta oba z otrokom čustveno mirna in lahko sodelujeta racionalno. Nato pa:
- Mejo postavite fizično in verbalno. Jasno povejte, kakšna je meja, a bodite pri tem mirni, da je otrok ne bo razumel kot agresijo.
- Prisluhnite otroku in njegovemu odzivu na postavljeno mejo. Prepričajte se, da je razumel, kaj pričakujete.
- Vztrajajte kljub otrokovemu upiranju.
Postavljanje meje je proces pri katerem morate vztrajati in ga po potrebi tudi ponavljati. Prav tako, kot bo otrok potreboval čas, da bo mejo upošteval, boste morali vi vložiti čas, da ga nanjo spominjate.
