Pes je že dolgo človekov najzvestejši spremljevalec in pohodništvo pri tem ni nobena izjema. Nekateri psi so celo strokovnjaki za iskanje ponesrečenih ali zasutih planincev, drugi čuvajo črede drobnice, tretji pa spremljajo svoje lastnike na planinskih turah. A gore so tudi za pse posebno okolje, zato se morajo psi (in njihovi lastniki) na gore dobro pripraviti in upoštevati pravila in omejitve svojega štirinožnega spremljevalca.
Kdaj se lahko odpravite s psom v hribe?
Dolgim turam, mrazu, snegu, vročini, ostremu kamenju, divjim živalim in gorskemu okolju vsaka pasma ne bo kos. Pes mora biti navajen pogojev v gorah, imeti dovolj kondicije in se znati v gorah obnašati, predvsem pa je pomembno, da je dovolj star.
S postopnim navajanjem na hribe začnite šele, ko je kužek star eno leto oziroma leto in pol. Na začetku naj bodo poti krajše in manj »gorske«, potem pa jih počasi podaljšujte in »povišujte« ter dodajajte različne podlage (kamenje, skale, gozdna tla, travniške poti). Priporočljiv je tudi trening v kinološkem centru, kjer se bo naučil premagovanja različnih ovir in se navadil družbe drugih psov in ljudi.
👉 Ko vaš kužek še ni pripravljen za v hribe, lahko preizkusite druge oblike zabavne vadbe s kužkom.
Obvezna »pasja« planinska oprema
Kadar se v gore odpravite s psom, bo vaš nahrbtnik težji še za nekaj dodatne opreme:
- hrana in voda za psa,
- oprsnica in povodec,
- vrečke za pobiranje iztrebkov in
- veterinarska prva pomoč.
Če vas čakajo poti z ostrim kamenjem, dodajte v nahrbtnik še posebne pasje copatke za zaščito občutljivih blazinic, obvezno pa priložite še kakšen pasji priboljšek.
Izjema so le pasje igrače. Strokovnjaki namreč odsvetujejo, da bi pes nosil kaj v gobcu (igračo, palico, vejo), saj se s tem zmanjša možnost hlajenja.
Kakšne so nevarnosti za psa v hribih?
Pes nastopa v dveh vlogah – zaradi svoje živalske narave je lahko nadležen ali nevaren ljudem in drugim živalim v gorah, obenem pa tudi njemu grozi vrsta nevarnosti. Odgovoren in izkušen lastnik psa lahko nevarnosti obeh vrst uspešno prepreči z ustrezno vzgojo psa in svojim ravnanjem. Seveda pa velja razmisliti tudi o dodatnem zavarovanju vašega kosmatega prijatelja z zavarovanjem Moj kuža.
Ko se s psom odpravljate v gore, morate paziti na:
- Pasji lajež – nadležen je za druge planince, moti gorski mir in plaši druge živali. Če so v bližini pašne živali, lahko pes s svojim laježem pri njih povzroči preplah in s tem potencialno nevarnost za živali in ljudi.
- Prosto tekanje psa po gorah – pes pri tem ogroža ali moti planince in divje živali ter sproža padajoče kamenje, obenem pa se lahko tudi sam prestraši ali se poškoduje na ostrem kamenju oziroma nevarnem terenu.
- Srečanja z drugimi psi in ljudmi –psa imejte na povodcu, da se ne bo stepel z drugimi psi, pazite tudi, da velik pes na ozki stezi ne bo koga zrinil s steze ali ga prestrašil.
- Vremenske razmere – poskrbite, da psu ne bo vroče oziroma ga ne bo zeblo. Pes se lahko ustraši grmenja in bliskanja ali se izgubi v megli na neznanem terenu, zato bodite pozorni, v kakšnih razmerah se odpravljate v hribe.
- Pasji strahovi – pes je v gorah soočen z mnogimi okoliščinami, ki jih v domačem okolju ni navajen. Tudi psa je lahko strah višine, visokih ovir na poti ali vremenskih dogodkov, to pa povzroči nagonsko in panično reakcijo, ki lahko povzroči nesrečo.
Pes oziroma njegove reakcije so lahko nevarne tudi za lastnika, saj ne manjka primerov, ko je zdrsnilo psu in je s seboj potegnil še svojega lastnika. Zato velja, da ne smete povodca nikoli trdno privezati ali pripeti nase, še posebej pa je previdnost potrebna na poledenelih ali drsečih predelih, ozkih stezah, nad strmimi pobočji in podobno.
👉 Preverite, kaj strokovnjak iz Planinske zveze Slovenije svetuje o načrtovanju planinske ture, ko se vam pridruži še otrok.
Pes ima kosmata ušesa
Socializacija in poslušnost sta absolutno na prvem mestu med pogoji, ki jih mora pes izpolnjevati, če želi v hribe. Odpoklic mora biti popolnoma zanesljiv, ne glede na to, kaj se dogaja v okolici, sicer so lahko posledice hudo nevarne.
Tudi, če svojemu psu popolnoma zaupate, se lahko v njem v določenih okoliščinah prebudi lovski (ali kakšen drug) nagon. Sem spadajo srečanja z divjimi živalmi, nenadni dogodki (hrup, proženje kamenja, obnašanje drugih ljudi …), soočenje z neznanim terenom (prepadi, višina, hudourniki, brvi in mostički, strmi spusti ali ovire na poti) in druge okoliščine, ki jih ni navajen.
Pes ima kosmata ušesa, pravijo, zato ga v vseh podobnih primerih pripnite na povodec in ga po potrebi pomirite.
Posebno poglavje so planine in druga območja, kjer se pase živina. Tam mora biti pes obvezno na povodcu in ne sme prosto tekati naokrog, vi pa morate poskrbeti, da s svojim obnašanjem ne vznemirja in plaši živali.
👉 Preberite tudi, kako lahko že sprehod s psom najbolje izkoristite za rekreacijo in povezovanje.
Psi, žal, niso všeč vsem …
Tudi med planinci so taki, ki jim psi niso všeč ali pa se jih celo bojijo. Ne dovolite, da pes prosto teka med drugimi planinci, jih ovohava ali si ob njihove hlače briše slino, kar je še posebej neprijetno za otroke.
Zagotavljanje »saj ne bo nič naredil« ljudi ne pomiri, zato jim ne vsiljujte svojih prepričanj ali navdušenosti nad svojim kosmatincem. Že po nekaj planinskih turah boste s psom znali prepoznati tiste, ki so prav tako navdušeni nad psi in one, ki s psi nimajo najboljšega odnosa.
V to kategorijo bi lahko uvrstili tudi planinske koče, kamor psom vstop načeloma ni dovoljen, a se med oskrbniki najdejo tudi izjeme in če ni preveč ljudi, lahko s psom v koči tudi prespite. Da ne bi prišlo do zapletov, nesporazumov ali slabe volje pa vseeno še pred odhodom od doma preverite, kako se s psi razumejo v planinski koči na vaši poti in temu prilagodite planinsko turo.
