Demenca našo družino spremlja že več generacij. Sama sem se z njo soočila kot vnukinja. Čeprav sem bila že več let mama, sam v babičinih očeh spet postala šolarka. Doživela sem, kako naporno je bilo, ko je nenehno ponavljala enaka vprašanja, a sem zato toliko bolj cenila preproste aktivnosti, ki smo jih še lahko opravljali skupaj: branje pravljic, ogledovanje fotografij ali pletenje.

Občutek je, kot da izgubljaš človeka delček za delčkom, dokler ne ostane prazna lupina.

Z demenco sem se prvič soočila pri svoji babici, ki je prišla živeti k nam. Začelo se je tako, da je bila pogosto slabe volje, jezna. Jeza se je skozi čas stopnjevala in takrat nisem razumela, da je bila verjetno jezna nase, ker je pozabljala, ne na nas. Dolga leta je bila tako samostojna, nato pa je postala odvisna od nas. Zdaj si želim, da bi takrat o demenci vedela več.

Oče imel demenco zadnja tri leta svojega življenja. Ni nas več prepoznal. Ni bolj groznega na svetu kot ta izkušnja.

Bila sem še otrok, ampak se spomnim tete od mojega očija, ki je imela demenco. Živela je v sosednji hiši in velikokrat prišla potrkat na naša vrata, da se je izgubila in če jo lahko kdo pelje domov.

Dedek je imel demenco, ampak smo nekako z zdravili uspešno zaustavljali, oz. upočasnili napredek, vse dokler ni šel na obsevanje, ker je zbolel za rakom. Takrat se je samo slabšalo.

Vsak dan je bil na novo zgrajen iz majhnih zmag. Vsi skupaj smo se veliko naučili drug od drugega: eni potrpežljivosti, drugi prilagajanja.

Naš dedi vedno bolj pozablja kdo smo mi, ki smo okoli njega. Če se nas pa spomni, nas pa čez par minut že spet vpraša, kako nam je že ime. :(

Kot zaposlena v domu upokojencev lahko rečem, da je demenca bolezen tisočerih obrazov - vsak dan je lahko drugačen. Ljudje z demenco so zelo čutni. Potrebujejo nas.

Tašča je zelo hitro prešla v čisto svoj svet, ne pozna več niti svojih otrok.