S projektom Pobarvajte spomine želimo v Generali zavarovalnici na pozitiven in topel način osvetliti prevečkrat spregledano tematiko demence in spodbuditi konkretne korake k širši družbeni diskusiji tega zelo razširjenega pojava pri nas. Hkrati želimo stati ob strani vsem družinam, katerih skupni spomini bledijo zaradi demence ter vsaj za trenutek polepšati letošnje praznike.

Možnost ustvarjanja pobarvank, ki smo jo pripravili, ni zgolj gesta, saj barvanje in ogledovanje fotografij znanstveno dokazano vplivata na ohranjanje kognitivnih sposobnosti starejših.

Ponosni smo, da projekt Pobarvajte spomine poteka v sodelovanju z društvom Spominčica – Alzheimer Slovenija – Slovensko združenje za pomoč pri demenci. S primarnim ciljem zagotavljanja strokovne in učinkovite pomoči osebam z demenco, njihovim svojcem ter skrbnikom, so idealni partner projekta, ki želi narediti konkreten korak, da prav njim polepša čas druženja.

Pomoč Spominčice lahko poiščete od ponedeljka do petka od 9. do 16. ure na njihovi lokaciji ali na telefonski številki 01/ 256 51 11.

Partnerjeva babica, oma, je imela demenco že v času, ko sem jo spoznala. Ker sva s fantom takrat živela vsak na svojem koncu Slovenije, me je videvala enkrat do dvakrat mesečno. Nikoli si ni zapomnila mojega imena, a vedno je vedela, da sem nekako njihova. Od trenutka, ko sva si prvič dali roko, je začutila, da sem del družine. Čeprav ni čisto vedela kdo sem, me je vedno toplo pozdravila z: "Ooo, ljubica!".

Moj najljubši spomin nanjo je zima. Zapadel je sneg. S fantom sva ji pod oknom dnevne sobe, kjer je pogosto posedala, na ulici naredila majhnega snežaka. Ko sva ji snežaka pokazala prvič, se ga je razveselila kot največjega darila. Ker je do naslednjega posedanja pri oknu že pozabila, da je zunaj snežak, se ga je vsakič znova glasno in od srca razveselila.

Razveseljeval jo je kar nekaj dni in vsakič jo je pogled nanj nasmejal. Še zdaj slišim njej smeh, ko je odstrla zaveso.

Demenca je doletela tudi mojo babico. Ima boljše in slabše dneve. Dneve, ko me popolnoma preseneti s svojim pomnjenjem, in dneve, ko me ima za svojo sestro.

Najtežje je seveda za dedka, ki ves čas preživlja z njo in se težko sprijazni s tem, da je sedaj drugačna kot je je celo življenje vajen on.

Za oba poskušamo kar se da najbolje poskrbeti in jima zagotoviti dostojno preživljanje starost glede na omejitve, ki jih imata.

Imela sem dedka, ki me zaradi demence na koncu že kdaj ni več poznal in me je enkrat napodil iz hiše, kot otroka, da sem tujka. Nisem ga resno jemala, saj se je velikokrat pošalil, jaz pa sem ga velikokrat tudi jezila. Šele potem sem izvedela, da je bolan in se ni hecal.

Še danes ga pogrešam, še posebej, ko demenco vidim v njegovi ženi (moji babici). Upam samo, da bo njen spomin trajal dlje časa kot njegov.

Res je grozno, ko vidiš, da je tebi draga oseba, ki je bila prej inteligentna in zelo razgledana, zdaj izgubljena. Ne sledi niti pogovoru, ni več iznajdljiva kot prej, ne sprejema okolice več tako hitro kot prej, je upočasnjena, s težavo se spominja nekaterih dogodkov ali pa se jih sploh ne, ne zna več kuhati, ...

Razžalostilo me je, ko sem srečala prijateljičino mamo, vedno polno sreče in ljubezni, kako me je gledala s praznimi očmi in me ni prepoznala. Čutila sem, da me ima rada, a ni vedela kdo sem.

Soseda z demenco je šla zaradi neke poškodbe v bolnico na pregled. Ker zdravniki niso pogledalj dobro kartoteke, so jo izpustili domov, vendar se je izgubila v mestu in so jo svojci ter policija iskali ves dan. K sreči so jo našli. Res je treba vedno povedat vsem, da gre za osebo z demenco.

Moževa babica se neizmerno razveseli obiska svojega vnuka, saj verjame, da je on njen sin, ki ima zelo rada, a nimata tesnih odnosov. Ob vsakem obisku sem tako ganjena.

Babica je imela demenco diagnosticirano nekaj let nazaj. Vsak dan dobi "nalepko", vendar žal kljub temu demenca napreduje. Sploh v zadnjih mesecih. Živi skupaj z nami, smo razširjena družina. Tako da aktivnosti, ljubezen in družbo ima.

Pri psihiatru dobi le kakšna vprašanja na katera ne odgovarja realno, poskušamo vskočit, sicer pa ne dobimo nobenih napotkov. Težko je za njo in za nas.

Največji problem je, da zelo menjuje razpoloženja, pri slabem je lahko zelo ostra do nas.

Skrbim za staro mamo z demenco. Vsak dan sva nekje drugje z nekom drugim. In vsak dan iščeva že pokojne.

Najprej je bil šok, sedaj pa sodelujem z njo - je lažje zanjo.