Edinstvena zgodba o lipicancu

Ste vedeli, da se je čudovita in edinstvena zgodba o Kobilarni Lipica začela že leta 1580? Ste že slišali za to, da so morali prelepi beli konji v stoletjih kar petkrat oditi iz Lipice, da so se umaknili pred vojnami? A vedno so se vrnili v Lipico, na Kras, kjer so doma in se najbolje počutijo. Preberite njihovo zgodbo in obiščite Kobilarno, da jih spoznate tudi v živo. Obsijana z mediteranskim soncem, le korak od morja preseneča s svojimi skritimi kotički.

Spoznajte najlepše bele lipicance in njihovo zgodbo od leta 1580

Kobilarna Lipica je prva in največja kobilarna lipicanske pasme konj na svetu, s tradicijo, ki se je pričela 19. maja 1580, v burnih časih turških vpadov. Habsburški dvor je takrat iskal lokacijo za svojo novo kobilarno, saj je potreboval dovolj kakovostnih konj za vse svoje potrebe. V tistem času so bili posebno cenjeni španski konji, Kras pa je s svojim podnebjem in zemljo izstopal kot pokrajina, podobna Španiji. Zato ne preseneča, da je Habsburški nadvojvoda Karel II za dvorno kobilarno izbral letni dvorec tržaškega škofa v Lipici. Pogodbo o nakupu je podpisal 19. maja 1580. Ta dan šteje kot dan ustanovitve Kobilarne Lipica in datum začetka reje lipicanske pasme konj.

Kraški konji so sloveli že v antičnih časih

Kraški konji pa so bili poznani in priljubljeni že dolgo pred tem. Bili so vzdržljivi, zelo primerni za vožnjo kočij in ježo na dolge razdalje. Sloveli so že od rimskih časov. Zgodovinski viri navajajo, da so s Krasa vsako leto poslali belega konja v Diomedovo svetišče pri izvirih Timava in ga darovali Neptunu. Pravijo, da je na Krasu kupoval konje sam Dionizij, vladar Sicilije.

V Lipico so prišli španski, italijanski in arabski žrebci

Kmalu po ustanovitvi kobilarne so Habsburžani v Španiji kupili šest izbranih plemenskih žrebcev in štiriindvajset kobil. V naslednjih desetletjih so kupili še več španskih, italijanskih in arabskih žrebcev, tako so kraškega konja plemenitili s španskimi, italijanskimi in arabskimi konji.

Dvesto let kasneje se je tako oblikovala lipicanska pasma konj.

Do danes se je ohranilo šest klasičnih linij lipicanskih žrebcev. To so linije Maestoso, Neapolitano, Conversano, Favory, Pluto in Siglavy.

Pod mediteranskim soncem, v senci mogočnih hrastov

Da bi sredi kamnitega Krasa uredili pašnike za lipicance, je bilo treba tedanjo kraško krajino močno preoblikovati. V vrtače so kmalu po ustanovitvi kobilarne začeli navažati prst. Sadili in redčili so drevesa, da so ustvarili značilne lipiške pašnike. Tako so ustvarili edinstveno kulturno krajino z 20 do 25 drevesi na hektar, ki jo obiskovalci Lipice občudujejo še danes. Mogočni hrasti nudijo zavetje lipicancem na paši in pašnike ščitijo pred erozijo vetra. Lipiška kulturna krajina je zaradi svoje izjemne vrednosti varovana kot kulturna dediščina Republike Slovenije. Posestvo kobilarne pa je vse do danes ohranilo svojo izvorno velikost 311 hektarov. Obdaja ga kamnit suhozid, zgrajen pred stoletji.

V času Napoleona se lipicance preselili na Madžarsko

Dolgo zgodbo o lipicancih in Lipici so zaznamovala tudi vojna obdobja, med katerimi so morali čredo lipicancev kar petkrat evakuirati. Trikrat že v času Napoleona.

Leta 1796, so konje pred francosko vojsko umaknili v okolico Budimpešte, kjer so ostali dve leti.
Leta 1805, so jih evakuirali v Đakovo v Slavoniji in od tam v Karad na Madžarskem. Vrnili so se aprila 1807. Leta 1809 so konje odpeljali v okolico Mezőhegyesa na Madžarskem, od koder so se vrnili šele leta 1815.

Vsakič, ko se je čreda vrnila, je bilo treba prenoviti hleve in pašnike za konje.

Čudež belih žrebcev

Ko se je leta 1915 razmahnila prva svetovna vojna, so lipicance iz Lipice nemudoma evakuirali v Laxenburg pri Dunaju, od koder so žrebeta preselili v Kladrube na Češkem. Po koncu vojne je Lipica pripadla Italiji. Češkoslovaška republika je obdržala vse lipicance, ki so bili nameščeni v Kladrubih. Italija je dobila 107 konj, ti so se leta 1919 vrnili v Lipico, Avstrijci pa so s preostankom črede ustanovili kobilarno Piber na avstrijskem Štajerskem. Druga svetovna vojna je prinesla še zadnjo evakuacijo Lipice. Oktobra 1943 so Nemci evakuirali vseh 179 konj v Hostoun v Sudetih, na ozemlju današnje Češke. Tam so bili zbrani tudi lipicanci iz drugih kobilarn, dokler jih niso aprila 1945 zasegle ameriške zavezniške enote.

O tedanjih dogodkih in reševanju lipicancev je Walt Disney posnel film Čudež belih žrebcev.

Ob koncu druge svetovne vojne so ameriške enote predale del lipiške črede Italiji in del Avstriji. Lipica pa je morala na vrnitev konj še čakati do decembra 1947. Takrat se je vrnilo le 11 konj. Potrebnega je bilo izjemno veliko truda vseh, ki sta jim bila Lipica in lipicanec pri srcu, da so dopolnili manjkajoče linije žrebcev in kobil.

Beli lipicanci, zvezde predstav

Lepota lipicanskih konj najbolj navduši ob ogledu njihove predstave, kjer predstavljajo figure klasičnega dresurnega jahanja. Tudi zgodba o nastanku lipicanske pasme je tesno povezana s klasično dresuro. To je umetnost šolanja konj, ki razvija konjev naravni potencial in spodbuja harmoničen partnerski odnos med jahačem in konjem. Začetki klasične dresure konj segajo v antično Grčijo, ponoven vzpon je doživela v renesansi. Razvoj klasičnega dresurnega jahanja, kot ga v Evropi poznamo danes, pa je povezan z ustanovitvijo Španske jahalne šole na Dunaju leta 1565. »Španska« se imenuje zato, ker so v njej najprej uporabljali španske konje. Kmalu so jih zamenjali lipicanci iz Lipice, ki so se izkazali kot izjemno nadarjeni za visoko šolo klasičnega dresurnega jahanja. Zato so v Lipici vzrejali lipicance za Špansko jahalno šolo vse do prve svetovne vojne.

Lipica, dom več kot 300 lipicancev

Edinstvena zgodba Kobilarne Lipice in lipicanca je ujeta v predstavo Zgodba o Lipici, zgodbo o ljubezni, ponosu in lepoti, ki jo v univerzalnem jeziku lepote predstavijo lipicanci Lipiške šole klasičnega jahanja. Zgodba o Lipici je na ogled v številnih predstavah, ki si jih lahko ogledate.