Sankanje, zabava za vse generacije

Sanke so neločljivo povezane z mladostjo večine ljudi. Z njimi po snegu vozimo malčke, sankamo se lahko brez posebnega znanja, ne potrebujemo smučarskih čevljev in vozovnice za žičnico, dovolj je le malo daljši klanec. Na saneh se nas lahko pelje tudi več. Sankanje že dolgo ni več zabava le za tiste, ki ne znajo smučati ali si smučanja ne morejo privoščiti, ampak je postalo zelo razširjena oblika zimskega uživanja na svežem zraku

Sani, lopate, krožniki

Čeprav so za sankanje potrebne sani, se lahko po hribu spuščamo tudi z drugimi rekviziti:

otroške plastične »lopate«,
veliki okrogli plastični »krožniki«,
pležuhi.

Osnovne lesene sani so doživele nešteto izboljšav in izvedenk, največ je seveda plastičnih. Dodajajo jim krmila, zavore, sedeže in podobno, ki se pri grobi uporabi zelo radi odlomijo ali pokvarijo. Domači mojstri so prav tako izumili vrsto sankalnih naprav. Med hitrejšimi so nedvomno tiste, pri katerih sta za drsni ploskvi uporabljeni stari smučki.

Seveda pa so za mnoge sankače še vedno najboljše dobre klasične lesene sani. Običajno so narejene iz lepljenega jesenovega lesa, sedalo pa je narejeno iz prepletenih najlonskih trakov ali kosa nepremočljivega platna. Lahko so namenjene za eno osebo, za dve ali več.

Tehnika sankanja

Pri sankanju je treba znati nadzirati hitrost, zaviti in se ustaviti. To naredimo z uporabo nog, ki morajo biti vedno na zunanji strani sani, lahko pa jih naslonimo na sprednji del. Pri zaviranju in zavijanju je treba paziti, da nam noge ne potegne pod sani in da pri tem ne pademo. Za zavoj v levo damo na tla levo nogo, za zavoj v desno pa desno. Kako močno z nogo zaviramo, je odvisno od tega, kako oster ovinek nas čaka in kakšna je podlaga.

Sani med vožnjo držimo za uzde. Pri zaviranju se z obema nogama upremo v tla, dodatno pa še z uzdami dvignemo sprednji del sani. Če se na saneh peljeta dva, običajno krmari tisti, ki sedi zadaj.

Proge

Sankanje je postalo del turistične ponudbe in ponekod donosna dejavnost. Proge so pogosto urejene po gozdnih cestah ali drugih poteh v hribih, imajo visoke stranske stene in nevarnosti, da bi nas odneslo s proge, je zelo malo. V Sloveniji je ogromno urejenih sankališč in sankaških prog, ki so lahko del urejenih smučišč ali pa so namensko urejene za sankanje. Ker so lahko dolge tudi po več kilometrov, bi bilo pešačenje na vrh zelo naporno. Običajno zato skupino sankačev na vrh odpeljejo s terenskimi ali podobnimi vozili, potem pa se sankači spustijo v dolino. Posebno doživetje je nočno sankanje, kjer organizatorji na vsak ovinek namestijo baklo, med sankanjem pa je obvezna tudi čelna lučka.

Pravila

Trk s sanmi je lahko nevaren in boleč, zato je treba upoštevati nekaj pravil:

spustimo se lahko le, če s tem nikogar ne ogrožamo,
vedno moramo nadzorovati svojo hitrost,
pri ustavljanju moramo paziti, da tega ne naredimo na ozkih in nepreglednih delih proge,
takoj po ustavitvi hitro zapustimo iztek,
nazaj na vrh sankališča se vzpenjamo ob robu in ne po sredi sankališča,
pri manevrih prehitevanja, vključevanja na sankaško progo in ustavljanja moramo paziti, da ne ogrožamo drugih sankačev.

Sklenite zavarovanje

Čeprav je ob upoštevanju pravil in pravilnih tehnik sankanje dokaj varna zabava, lahko vseeno pride do nesreč in poškodb. Če se med zimskimi šolskimi počitnicami odpravljate v tujino, vam priporočamo tudi sklenitev zavarovanja Tujina AS, s katerim se boste brezskrbno sankali ali smučali vsi člani družine.